Spet ga bomo spremljali skupaj, ob 12. uri.
Tokrat poleg Ljubljane še v Mariboru in v Kranju, in sicer na naslednjih lokacijah:
- KRANJ: Mestna knjižnica (Gregorčičeva ulica 1),
- MARIBOR: Vetrinc – BarCoda (Vetrinjska ulica 30),
- LJUBLJANA: Pritličje (Mestni trg 2).

Skupnost, ki jasno sporoča, da ima dovolj.
Po dveh letih se bližamo koncu.
Že čez 2 dni, v sredo, bo potekalo zadnje glasovanje o pobudi My Voice, My Choice.
Evropski poslanci in poslanke, gledamo vas.

Pomembno je, da se primeri prijavljajo in da o njih govorimo, le tako lahko varujemo svoje pravice ter krepimo pravičnost in enake možnosti pri zaposlovanju.
Zagovornika načela enakosti lahko v delovnih urah pokličete na brezplačno telefonsko številko 080 8180 ali mu pišete na [email protected].

V primeru domnevne diskriminacije se lahko obrnete na Zagovornika načela enakosti, ki nudi brezplačno pomoč, informacije in podporo pri obravnavi takih primerov.

...in po tem, ko ji je bila diagnosticirana avtoimuna bolezen, ki bo verjetno zahtevala nekaj bolniskega staleza.
Hvala, ker opozarjate na take primere!”
***

Vsi delodajalci so na prvi pogled sicer socustvovali z menoj zaradi moje izkusnje a na koncu je vseeno sledilo vprasanje ali imam varstvo, kako pogosto sta otroka bolna ipd. Se huje - moja sestra je ravno danes dobila odpoved po tem, ko se je vrnila na delo po smrti otroka v pozni nosecnosti...

Skrajno desna poslanska skupina Patriots for Europe je skušala celo preprečiti glasovanje o pobudi My Voice, My Choice. A ni jim uspelo. Zmagali smo. Danes praznujemo, jutri pa fajtamo dalje. Osemnajstega decembra nas čaka še zadnje glasovanje. Hvala, da ste še vedno tu. ❤️

Na fotografijah: Razseljene družine v Gazi so po močnem dežju včeraj doživele še hujše trpljenje. Voda je zalila njihove improvizirane šotore in prepojila vse, kar so imeli: posteljnino, oblačila in skromne osebne stvari.

Kar se je zgodilo in kar se še dogaja, je preprosto nadaljevanje iste politike, le v tišji obliki, ki »olajša« slabo vest ob gledanju stran.
--

Gaza živi v počasni, administrativno vzdrževani apokalipsi, kjer ljudje še naprej umirajo zaradi lakote, žeje, bolezni, popolnega razpada infrastrukture ... Svet se lahko tolaži z besedo premirje, a dejstva kažejo nekaj drugega: življenje v Gazi po 10. oktobru ni nič bolj človeško.

Mučenje je bilo sistematično: dolgotrajno pretepanje po glavi in nogah, elektrošoki, klečanje na pesku ali kamenju, vezanje v stresnih položajih, odtegovanje spanja in hrane. Ljudje so bili tedne ali mesece zaprti v popolni izolaciji, brez svetlobe in brez informacij o svetu zunaj.